Anksioznost

Življenje s tesnobo/ anksioznostjo – ko mir postane nedosegljiv

Tesnoba je nekaj, kar lahko vsakdo izkusi – kot napetost ali stiskanje v prsih, nemirne misli, težko sapo ali občutek, da telo nikakor ne more najti počitka.

Čeprav se morda zdi, da je vzrok v stresu ali zunanjih okoliščinah, ima tesnoba pogosto globlje korenine – v naših čustvih, spominih in telesnih odzivih, ki so se oblikovali že davno.

Psihodinamska telesno usmerjena psihoterapija ponuja način, kako razumeti in počasi razrahljati to notranjo napetost – z nežnim raziskovanjem misli, občutkov in telesnih odzivov.

Zakaj tesnoba vztraja – ko telo govori namesto nas

V psihodinamskem pogledu anksioznost pogosto deluje kot zaščita pred starimi ranami – občutki sramu, zapuščenosti ali strahu, ki jih je bilo v obdobju, ko smo bili preveč ranljivi preveč, da bi jih lahko izrazili.

Na telesni ravni pa travma živi v živčnem sistemu, ki se prehitro aktivira – še preden se sploh zavemo, zakaj.

Telo in um pri tem sodelujeta. Misli poskušajo nadzorovati strah, medtem ko telo sporoča: »nekaj v meni se želi umiriti, a ne ve, kako«.

Povezovanje telesa in notranjega sveta

Ko telo počasi dobi občutek varnosti, se začnejo sproščati tudi globlja čustva.

V terapiji to pomeni raziskovanje, kaj se dogaja znotraj nas, ko pride tesnoba – in kako lahko telesu pomagamo, da se znova počuti domače.

Preproste vaje, ki pomagajo

1. Dih 4–7–8

Vdihnite na 4, zadržite dih za 7, izdihnite na 8.

Ta ritem pomirja srčni utrip in daje živčnemu sistemu sporočilo: “v redu je”.

2. Telesni pregled (body scan)

Ustavite se za trenutek in opazite, kje v telesu je največ napetosti.

Ni treba ničesar spreminjati – dovolj je, da to mesto zaznate.

3. Vaja “Tukaj sem”

Če se počutite razpršeno ali prestrašeno, se osredotočite na občutek tal pod nogami.

Z vsakim vdihom si tiho ponovite: »tukaj sem, varno je«.

4. Vizualizacija prostora za skrbi

Pred spanjem si lahko predstavljate, da svoje skrbi nežno odložite v posodo, ki jo zaprete.

To telesu pomaga, da čez noč počiva.

Ko se napetost začne raztapljati

Včasih že majhna sprememba v načinu dihanja, pozornosti ali notranjega dialoga sproži val olajšanja.

Ko v terapiji začnemo razumeti, kaj naše telo in psiha poskušata povedati, se lahko počasi začne nekaj spreminjati – ne z voljo, temveč z razumevanjem in sočutjem.

Ko začutimo, da potrebujemo oporo

Če anksioznost postaja premočna, če moti spanje, delo ali odnose, je morda čas, da se o tem pogovorite s strokovnjakom.

Pogovor, v katerem je prostor za tišino, občutke in telo, je lahko prvi korak k notranji umiritvi.

Občutek varnosti se lahko ponovno vzpostavi

Vsak človek ima v sebi sposobnost pomirjanja in okrevanja – le da jo včasih pozabimo uporabiti.

V procesu psihoterapije jo lahko znova odkrijemo – počasi, z nežnostjo do sebe.