Otroška travma

Celjenje posledic travm iz otroštva: Pot do notranjega miru

Ste se kdaj počutili, kot da vas nekaj nevidnega zadržuje, tudi ko gre v življenju vse dobro? Tisti vztrajni občutek nelagodja, nenadni sprožilci, ki vas potegnejo v stare strahove, ali težava z zaupanjem drugim — vse to so lahko odmevi travme iz otroštva. Niste sami. Milijoni ljudi po svetu nosijo te skrite rane, in že samo njihovo prepoznavanje je prvi pogumni korak k ozdravitvi.

Kaj je travma iz otroštva?

Travma iz otroštva ni vedno dramatična nesreča ali zloraba. Pogosto je lahko bolj subtilna — čustvena zanemarjenost, nestabilno družinsko okolje ali nenehna kritika. Takšne izkušnje oblikujejo naš mladi um za preživetje, pri čemer pogosto ostanemo s pretirano pozornostjo na nevarnost, nizko samopodobo ali s porušenim občutkom varnosti.

»Travma ni to, kar se vam zgodi, temveč to, kar se zgodi v vas kot posledica tega, kar se vam je zgodilo.« ( dr. Gabor Maté ) 

Ta notranji odtis vztraja in vpliva na to, kako danes doživljamo odnose, stres in sebe.

Skriti odmevi v odrasli dobi

Predstavljajte si, da nosite nahrbtnik, poln kamnov, za katere se niti ne spomnite, kdaj ste jih pobrali. To je travma iz otroštva, ki se izraža v odrasli dobi. Pokaže se lahko kot:

Tesnoba in depresija: stalni občutek zaskrbljenosti, kot da nevarnost preži za vsakim vogalom.

Težave v odnosih: odrivanje bližnjih stran ali pretirano oklepanje, ki izvira iz zgodnjih izdaj.

Telesne težave: kronične bolečine ali utrujenost brez jasnega razloga – telo kriči tisto, kar um potiska stran.

Če se v tem prepoznate — tisti vozel v želodcu med prepiri ali izčrpanost zaradi nenehnega ugajanja drugim — je to vaš notranji otrok, ki kliče po pozornosti.

»Travma je dejstvo življenja. Ni pa nujno, da postane življenjska obsodba.« ( Peter Levine)

Olajšanje je mogoče.

Pot okrevanja: sočutni koraki naprej

Celjenje ne pomeni izbrisati preteklosti, temveč napisati svojo zgodbo na novo — z več prijaznosti in razumevanja do sebe. Začnite z majhnimi koraki:

1. Priznajte in ovrednotite svoje izkušnje

Zapišite si boleče spomine. Povejte si: »To je bilo težko, in ni bila moja krivda.«

2. Poiščite strokovno podporo

V procesu okrevanja je ključna psihoterapevtska pomoč, ki vam omogoča, da varno raziščete svoje izkušnje in občutke. Kot psihodinamska telesno usmerjena psihoterapevtka v svoje delo vključujem pristope, ki povezujejo telo in psiho — tam, kjer se travma resnično zadržuje.

Metodi Brainspotting in CoreSoma (Cornelia in Siegmar Gerken) omogočata globok, naraven dostop do nezavednih telesnih in čustvenih zapisov, ki so nastali ob travmatičnih izkušnjah. S sočutnim in varnim vodenjem se telo in psiha ponovno povežeta — in začne se proces celjenja iz jedra.

3. Utelešajte občutek varnosti

Z dihalnimi in prizemljevalnimi vajami se lahko ponovno povežete z modrostjo svojega telesa in sprostite napetost, ki je bila dolgo shranjena v vas. Telo je pogosto prvo, ki se spomni – in tudi prvo, ki lahko sprosti.

4. Gradite pristne povezave

Obkrožite se s podpornimi ljudmi. Ranljivost je most do resničnih, toplih vezi.

»Prav običajnost deljenja je tista, ki omogoča ljubezen in prijateljstvo.« ( Irvin D.Yalom)

Celjenje poteka v valovih. Nekateri dnevi bodo lahkotnejši, drugi bolj boleči. To je popolnoma normalno. Ste odporni — preživeli ste že veliko. Vsak trenutek, ko se obrnete k sebi z nežnostjo, je korak proti svobodi. Travma iz otroštva je morda zatemnila vaš notranji žar, vendar ga ni ugasnila. Ko se svoji bolečini približate z empatijo, si postopoma vračate celovitost in notranji mir.

Dr. Maté nas spodbuja: »Poskus pobega pred bolečino je tisti, ki ustvarja še več bolečine.«

Če vas te besede nagovarjajo, niste sami. V moji psihoterapevtski praksi ustvarjam topel, varen prostor za raziskovanje in celjenje. Skupaj bomo poiskali vaš lasten tempo, stik z lastnim telesom in pot k miru, ki si ga zaslužite.